L-glicin v prahu

Glicin ima najpreprostejšo strukturo med 20 člani aminokislinske serije. Imenuje se tudi aminoocetna kislina. Za človeško telo je neesencialna aminokislina. V molekuli ima tako kisle kot alkalne funkcionalne skupine. V vodni raztopini je močan elektrolit in zelo polaren. Ima visoko topnost v topilih, v nepolarnih topilih je v osnovi netopen ter ima visoka vrelišča in tališča. Glicin lahko s prilagajanjem kislosti in alkalnosti vodne raztopine prevzame različne molekularne oblike. Stranska vez glicina je atom vodika. Ker ima tudi njegov alfa ogljik atom vodika, glicin ni optično izomeren. Ker so stranske vezi glicina tako majhne, ​​lahko zasede prostore, ki jih druge aminokisline ne morejo, na primer kot aminokislina znotraj kolagene vijačnice. Pri sobni temperaturi je bel kristal ali svetlo rumen kristaliničen prah. Ima edinstveno sladkost, ki lahko ublaži kisli in alkalni okus, prikrije grenak okus saharina, dodanega hrani, in okrepi sladkost. Če človeško telo zaužije preveč glicina, ga ne bo le absorbiralo in uporabilo, temveč bo porušilo tudi absorpcijsko ravnovesje aminokislin v telesu in vplivalo na absorpcijo drugih aminokislin, kar bo povzročilo prehransko neravnovesje in vplivalo na zdravje. Mlečne pijače, proizvedene z glicinom kot glavno surovino, lahko zlahka negativno vplivajo na normalno rast in razvoj mladostnikov in otrok. Gostota 1,1607. Tališče 232~236 ℃ (razpad). Topen v vodi, netopen v etanolu in etru. Lahko reagira s klorovodikovo kislino in tvori hidroklorid. Prisoten je v mišicah iz suhih nizkokakovostnih transportnih materialov. Lahko se pridobi z delovanjem monokloroocetne kisline in amonijevega hidroksida ali pa se pridobi s hidrolizo in rafiniranjem želatine.

Prehranska dopolnila. Uporabljajo se predvsem za začimbe, farmacevtske izdelke, prehranske dodatke za piščančjo krmo, uporabljajo pa se tudi pri proizvodnji kemičnih gnojil in pesticidov.